Rateška, gorenjska narodna noša

Različna nošnja po pokrajinah, je bila vsekakor vpliv bližine sosednjih dežel kamor so kmetje hodili na delo za dodatnim zaslužkom. Nedvomno pa so bila tedanja oblačila odvisna od surovin, ki so jih pridelali doma (volna, lan, kože). Nekaj je k temu pripomoglo tudi podnebje, saj Primorci denimo niso uporabljali, visokih škornjev, irharc in kožuhov, kot so jih na Gorenjskem. Najpomembnejše noše, ki so se ohranile do danes in katerim pripisujemo velik pomen so iz Gorenjske (Rateče, Podkoren, Kranjska Gora), Litijskega Posavja, Koroške (Rož, Zilja, Podjuna), Dobrepolja, Kozjanskega, Kostela, Slovenske Istre ter Tržaške.

Rateška noša zajema zgornje savsko dolino (Podkoren, Kranjska Gora, Rateče). V 19. in v prvi polovici 20. stoletja je na Gorenjskem prevladovalo kmečko prebivalstvo. Stalne ali občasne zaposlitve in z njimi povezani prejemki so imeli na eni strani pri prevzemanju sodobnejših oblačilnih potez nedvomno velik, marsikdaj tudi poglavitni pomen. Po drugi strani pa sta doma pridelan lan in volna večinoma še pred prvo svetovno vojno dajala oblačilne surovine za moško in žensko krojeno obleko. V glavnem so še pred prvo svetovno vojno nosili starejši, in tudi nekateri mlajši ljudje, delovno obleko iz domačega platna in raševine, po drugi svetovni vojni pa so le še redki nosili tako obleko.

Zanimivo je, da je v Ratečah ohranjenih največ starin.Vaščani iz the krajev jih prav radi pokažejo, prodajo pa ne!
Oblačila skrbno hranijo v poslikanih skrinjah, katere so včasih služile nevestam za balo in ostalo obleko.

Na podoben primer naletimo le še v posameznih belokranjskih vaseh in v nekaterih naseljih pri Trstu.

Veliko bolj kot predvojne, vplivajo današnje, med njimi večinoma turistične organizacije, da se rateška noša nosi na najrazličnejših prireditvah, kot sta npr. Kravji bal v Bohinju in Kmečka ohcet v Ljubljani.

Poleg zaposlovanja, zemljepisne odročnosti, domačega platnarstva in suknarstva ter visoke privrženosti domači kulturni dediščini, je do neke mere vplivalo na ohranjanje starejše noše tudi domače šiviljstvo. Tako so se vsaj že na prehodu v 20. stoletje nekatera dekleta po končanem šolanju nekaj mesecev učila šivat pri starejših šiviljah. Še nekaj let pred prvo svetovno vojno so se učile izdelovati poleg sodobnejših tudi starejša oblačila. Dasiravno je bilo to že obdobje,ko se je podoba gorenjske noše občutneje spreminjala zaradi vpliva sodobnejše mestne noše. Istočasno pa je to tudi obdobje, ko dobiva starejša, zlasti ženska noša svoje posebno mesto in pomen v življenju in kulturi Rateč.