Tržaška noša

Trst je satičišče dveh vplivnih terirorialnih območij, kar se vidi v načinu oblačenja. Breg do Boršta in Škednja je pod vplivom mediteranske oblačilne kulture. Ta noša je po konceptu starejša, saj je ostanek srednjeveške tunike, ki se ni spreminjala v času, razen v izbiri tekstila, ki je s spremembo socialnih in gospodarskih razmer postajal vedno dragocenejši. Okolica Trsta proti severu in zahodu je pod vplivom alpskega sveta in njegovega načina oblačenja. Tudi pri tej noši je osnovni kroj ostal nespremenjen. Krilo je bilo prišito na životec, pod njim je belo oplječe ali rokavci; obe noši istrsko in alpsko, je prekrivala lepo vezena in s čipkami okrašena naramna ruta, glavo pa krasila prav tako elegantna peča. Nošo zahodnega dela poznajo tržaški meščani kot manderjero. Za razliko od škedenjske noše je bila manderjera bolj občutljiva za spremembe, tako v kroju kot materialu.

PRAŽNJA ŽENSKA 1N MOŠKA NOŠA

Posebno pozornost zasluži način oblačenja noše, ki ga do sedaj še nismo omenili. Ob njem je potrebno upoštevati cel niz miselnih procesov in vrednot tistega časa. Čez spodnje hlače in nedrc, so si ženske oblekle široka spodnja krila, ki jih ni bilo nikoli dovolj. Meščanska moda je namreč v tem času oboževala krinolino. Župniki so tako modo kritizirali, češ da ni spodobna stanu, toda kaj ko človeka vedno privlači prav tisto česar nima. Mit tedanjega časa je bila košata ženska, z bujnimi prsmi, vitkim pasom in širokih bokov. Čez spodnje perilo so oblekle bluzo iz tankega žakoneta, ki je bilo vezeno na očem izpostavljenih mestih. Za tem krilo, katerega životec se je močno oprijemal telesa. Čez krilo so si privezale predpasnik in trak, čez ramena ogrnile z ruto, glavo pokrile s pečo. Rute niso bile samo okrasne, po takratni estetiki in morali so bila nepokrita glava in ramena nemoralna. Tako je še sedaj v deželah, kjer ni prišlo do večjih socialnih premikov. Za praznične dni so si ženske pripenjale na nedri šopek. Naramno ruto je kasneje zamenjal krpun, ki mu lahko rečemo šal. Tržačanke so običajno nosile preproste ruzke čevlje iz kože in platna, ki jih je krasila pentlja, ter gladko pletene nogavice, pritrjene s podvezo nad kolenom Moški so se, za razliko od žensk, oblačili enako v Bregu kot na zapadnem delu mesta. Nosili so značilne kratke hlače, pristrižene pod koleni, ki so jim rekli brgješa na brjentu. Hlače so bile iz sukna, ki so mu pravili burnus. Tudi moški so pod svojimi volnenimi oblekami in čez snažno bele srajce nosili svilene lajbce, kamežline, iz lepih brokatov. Mnogokrat so jih dobili že narejene od kramarjev, včasih celo iz druge roke ali po domače, kupljene v starini. Okoli vratu so nosili zavezano svileno ruto, šjarpo, živahnih barv. Najraje so nosili rumene, modre ali rumeno modre. Nogavice so bile gladko pletene iz bombaža ali volne in so jih nosili s podvezami ali pritrjene na hlače z elastiko in gumbom. Ob praznikih so obuvali rjave čevlje na vezalke. Za slovesne priložnosti so se pokrivali s klobuki iz polsti v črni ali rjavi barvi. Imeli so široke krajce okrašeni pa so bili s svilenim trakom, ki je pogosto visel kar čez krajce. Včasih so klobuke okrasili tudi s cvetjem. Pozimi so se Kraševci pokrivali s krznenimi kapami z rdečim čopom. Tem so sledile tržaške kape iz klobučevine in vidrovine ali divjega zajca, za katere sta bila značilna neenakomeren rob, spredaj nižji kot zadaj, in nad čelom bingljajoč cof.

NAKIT

Tržačani so radi posegali po nakitu iz beneške izdelave, ki je bil oblikovan v baročnem stilu in je bil videti mnogo bolj imeniten. Zlatnine niso nosile samo ženske. Moški so skoraj obvezno nosili v levem ušesu pripetega moreta. Ob praznikih so nosili ure z verižico, ženske pa sponke in broške. Nekaj čisto posebnega pa so bili srebrni gumbi, ki so krasili lajbssec in jopo moške noše.