Najstarejše tetovirano ohranjeno telo so odkrili leta 1991. Gre za možakarja iz bronaste dobe, ki je umrl pred 5200 leti med snežno nevihto v gorah med današnjo Avstrijo in Italijo. Poleg telesa so bila ohranjena tudi oblačila, lok in puščice, bronasta sekira in kresilni kamen za netenje ognja. Zelo zanimiva pa je ohranjena koža, saj je na več mestih tetovirana. Pod levim kolenom je vtetoviran križ, nad ledvicami pa šest ravnih črt (dolžine cca. 15 cm). Eden od raziskovalcev, Profesor Konrad Spindler z Univerze v Innsbrucku, predpostavlja, da bi tetoviranje lahko bilo le okras ali pa v magijske namene oz. za označevanje družbenega položaja.

Telo moža z ledenika je v nasprotju z dosedanjimi podobnimi najdbami v Nemčiji, Skandinaviji in Angliji skoraj popolnoma ohranjeno, še posebej notranji organi in koža. Obstajajo tudi arheološki dokazi za tetoviranje na Srednjem vzhodu, ki segajo najmanj tisoč let pred naše štetje. Kakor pri predpismenih družbah je tudi politeistični vzhodno mediteranski svet gledal na tetoviranje kot na učinkovito sredstvo povezave vidnega in nevidnega, človeškega in božjega. Glede časovne opredelitve tetoviranja se starejši viri razhajajo, navajajo ocene 2000 pr.n.š., 1300 pr.n.š., 1000 pr.n.š.; res pa je, da ne upoštevajo podatkov najnovejših odkritij.

Znaki in podobe na kipih, ki najverjetneje prikazujejo tetoviranje, so značilni za najdbe ob odpiranju grobnic starega Egipta. Kipi so dobili vzdevek 'neveste mrtvih', pokopani so bili z moškimi mumijami - baje z namenom spodbuditi spolni nagon preminulega in s pomočjo boga Ozirisa zagotoviti ponovno rojstvo. Podobne znake so našli tetovirane na ohranjeni koži mumij.
Egipčani starega veka naj bi to prakso prevzeli pod vplivom Berberov (področje današnje Libije), v tisti dobi je bilo tetoviranje tesno povezano s kultom mrtvih. Prvotni namen je bil zaščititi mrtveca pred demoni onostranstva, a so to varovalno vlogo tetoviranja sčasoma prevzeli tudi živi, kot obliko magijske zaščite pred zlom in boleznimi. V Srednji državi je večina najdenih ženskih torzov tetovirana okrog trupa in bradavic z zoomorfnimi (živalskimi) in zaščitnimi znaki. S časom so se v Novi državi oblike in pomen tetoviranja spremenili, faraoni so si dajali tetovirati svoja imena in imena najbolj priljubljenih božanstev, sodni velikaši pa so bili označeni s simboli svojega vladarja. Tetovirali so se torej zato, da bi potrdili svojo zvestobo faraonu in privrženost bogu; s tem dejanjem so posredno tudi prešli pod njuno zaščito.