Stari balkanski prebivalci Iliri in Tračani so tetoviranje poznali in prakticirali. Pri večjem delu piscev stare dobe so se ohranili zapisi o krašenju telesa pri posameznih plemenih in narodih Evrope, Azije in Afrike, iz česar lahko sklepamo, da je bilo tetoviranje že pri antičnih plemenih zelo pogosto in široko razširjeno. Včasih je zelo težko ugotoviti, za kakšno vrsto krašenja kože je šlo - ali je to bilo barvanje telesa, brazgotinjenje, tetoviranje ali kavterizacija - saj zapisi posameznih avtorjev niso dovolj jasni ali pa jim manjkajo nekatere podrobnosti, ki bi lahko to pojasnjevale in razločevale.

Najstarejši zanesljiv pisan vir o obstoju tetoviranja nam je zapustil Herodot (5. stol. pr.n.š.) v svoji 'Historiji', nanaša pa se na Tračane: 'Vbadanje je pri njih znak plemstva, kdor pa ni tako označen - izvira iz preprostega ljudstva.'
Ko je nekoliko stoletij kasneje Plutarh (1. stol. n.š.) zapisal: 'Tračani svoje žene označujejo z vbadanjem, da bi se mašcevali Orfeju', bi lahko pomislili, da se moški niso tetovirali, kar bi nasprotovalo Herodotovi trditvi, resda posplošeni, da tetoviranje pri Tračanih 'nosi' samo plemstvo. Tudi Dio Christostomus navaja, da so v Trakiji svobodnjakinje polne žigov in brazgotin, čeprav so uglednega porekla.
Rimski pesnik Valerius Flaccus (1. stol. n.š.) v svojem mitološkem epu 'Argonautica' pravi, daje bilo ujeto tračansko dekle pristaš barbarskega običaja 'pisane in žigosane roke', kar se nedvomno lahko poveže z navado tetoviranja in kavterizacije pri Tračanih. Po pričevanju Artemidorosa so Tračani tetovirali plemiške otroke za razliko od Gotov, ki so tako označevali svoje sužnje.
O tračanskih Agatirsih tako zvemo, da so vsi krasili svoje obraze in ude in to v večji meri oni, ki so pripadali uglednejšim družinam. Rimski geograf Pomponius Mela (1. stol. n.š.) zanje pravi: 'Agatirsi barvajo obraze in sklepe in to tembolj glede na stopnjo ugleda, manj pa tisti neugledni; vse to storijo z znaki, ki se ne dajo odstraniti.' Da je šlo za tetoviranje, lahko sklepamo iz zadnjega dela stavka, ki govori o neizbrisnih znakih in črtah.
Ko Plinij (1. stol. n.š.) v svojem delu 'Naturalis historia' govori o barbarskih plemenih, navaja, kako si ženske zaradi lepote mažejo lica z rastlinskimi barvili. Pri tračanskih Dačanih tudi moški označujejo svoje telo, isto delajo tudi Sarmati. Da tukaj ni šlo zgolj za navadno obarvanje telesa s pigmenti, lahko sklepamo iz nekega drugega Plinijevega zapisa, kjer trdi, da se nekateri znaki in brazgotine dedujejo tako, da se še v četrti generaciji na rokah vidi obeležje dačanskega porekla. Čeprav pretirana, nam ta Plinijeva navedba kaže na to, da je šlo za stalno prakso označevanja s trajnimi znaki, torej s tetoviranjem. Pri takšnem razumevanju nas podpira tudi Hesychios, ki je zapisal, da na področjih okrog Donave (med ostalimi so tu živeli tudi Dačani) obstajajo plemena, pri katerih se moški tetovirajo. Razen omenjanih vzhodnobalkanskih plemen so tetoviranje izvajali na zahodnem delu polotoka Japodi in Iliri. O tem nas obvešča Strabon (1. stol. pr.n.š.) v svojem delu 'Geographica', kjer, ko govori o Japodih pravi, da se '... označujejo z vbadanjem kot ostali Iliri in Tračani.'
S tem, za nas zgovornim Strabonovim podatkom, so v grobem podani vsi najstarejši antični zapisi o tetoviranju, ki potrjujejo, da je bil ta običaj vsesplošno znan in zelo razširjen pri starih prebivalcih Balkana. Zato lahko samo ugibamo, kako star je v resnici.
Pisani dokazi o ornamentaciji kože so potrjeni tudi z arheološkimi najdbami. Tu je npr. slika tračanske Menade, pri kateri se na rokah in nogah lepo vidi cik-cakaste črte, pikčaste črte ter motiv v obliki cveta. Takšno sliko lahko razlagamo kot prikaz iz realnega življenja. Tako predstavlja verno podobo tetoviranih Tračank in je hkrati potrditev zapisov starih piscev v likovni obliki.